TEMELJI ZNAČAJA VAJŠNAVE - Jayapataka Swami

Bhakta je v Mayapurju pristopil k Njegovi svetosti Jayapataka Svamiju in ga vprašal: »O čem bi poučeval svoje učence, če bi imel čas?« 

Prabhu je verjetno pričakoval, da bi jih Maharaja poučeval o globokih vidikih Radha Krišna bhakti, skrivnostih Bhagavatama in zabavah Šri Čajtanje Mahaprabhuja. 

Ampak na njegovo začudenje je bil Maharajov odgovor popolnoma drugačen. 

Dejal je: "Če bi imel čas, bi učence naučil spoštovati starše, starejše, prijatelje in Vajšnave. Prav tako bi jih naučil, kako pomagati, služiti in podpirati soljudi ter odpuščati in pozabljati na napake drugih. Naučil bi jih tudi ljubezni, naklonjenosti in sočutja do njihovih bratov po Bogu in Vajšnav." 

"Pokazal bi jim, kako imeti veliko srce, ki sprejme prav vsakogar – brezpogojno."

Maharaja je v nadaljevanju dejal: »Če ljubiš, boš ljubljen. Če si sočuten, bo nekdo sočuten do tebe. Če obsojaš, boš sojen. Če verjameš v nekoga, bo nekdo verjel vate. Če žališ, boš žaljen. 

Če nekoga spodbujaš, naj služi Guruju in Krišni po svojih zmožnostih, bodo tudi tebe tako spodbujali. Če škoduješ, boš tudi sam poškodovan. 

Če na videz sočustvuješ z bhakto, ki je zabredel v stisko ali duhovni padec, v srcu pa mu to privoščiš, bo nekdo enako ravnal s tabo.

Prabhu je take nauke označil za tuzemske, materialne. In Maharaja je odvrnil, da je prav to težava bhakt. Govorimo o visokih načelih bhakti in na veliko pridigamo o zavesti Krišne, obenem pa ne spoznamo, kaj šele ponotranjimo, tako imenovanih preprostih, a velikih človeških odlik, ki so temelj značaja Vajšnave.

Maharaja je dejal tudi, da je glavna ovira, ki upočasni napredovanje Vajšnave, zavist in sovražna občutja do drugih Vajšnav, ki tako ali drugače skušajo služiti Guruju in Krišni. 

Prabhu je razumel Maharajova notranja občutja in se zahvalil, ker ga je razsvetlil na tem zelo pomembnem, temeljnem področju.

Njegova svetost Jayapataka Svami Maharaj ki Jaya!!!

Prevedel bh. Marcel Malovrh