ISKCON – Kupci in družinski člani?
Kupci - prišleki, ki v ISKCON-u iščejo izpolnitev svojih materialnih in/ali duhovnih želja.
Običajno ostanejo nekaj časa, morda celo prejmejo prvo in drugo posvetitev, na neki točki pa jih ISKCON razočara in odidejo (seveda je razočaranje v veliki meri slika njihovih lastnih pomanjkljivosti, ampak to je že druga zgodba).
Moti jih nedoslednost, nepopolnost, nerazvita struktura, popustljivost do nepravilnega obnašanja, okrutnost nekaterih nadrejenih, nezrelost, pomanjkanje skrbi za sočloveka in tako dalje.
Kakorkoli že, čutijo, da njihove težnje – pa naj bodo duhovne, materialne ali oboje – niso izpolnjene. In zato odidejo. Vrnejo se v materialno življenje ali pa se pridružijo drugim Gaudijskim družbam, nihajo med različnimi duhovnimi skupinami ali pa pristanejo pri neverodostojnemu prevarantu.
Najnesrečnejši sprejmejo črnenje ISKCON-a ter GBC-ja za poglaviten del svoje sadhane. Gorijo zaradi prikritega temnega dela svoje osebnosti ter verjamejo, da bodo s svojimi strupenimi napadi napredovali v čistem vdanem služenju. Zdi se, da svoje grenko omalovaževanje enačijo s Krišna-katha.
Nekateri se ustalijo na udobni neopredeljeni ravni: v ISKCON-u so, ko jim to ustreza, sicer pa ne.
Na kratko: obstaja mnogo oblik kupcev in seveda vse skupaj ni črno-belo – obstajajo odtenki pripadnosti in predanosti. In v nekem smislu so tudi oni vzvišeni: koliko izmed milijonov ljudi se zateče k skupnosti Šrila Prabhupade, pa četudi samo za nekaj dni, mesecev ali let?
Seveda so njihove obtožbe pogosto popolnoma upravičene: nekateri so doživeli krivico ali celo izkoriščevanje. Morda so jih poniževali zaradi njihove rase, spola (ali obojega); morda so v družbi ISKCON-ovih bhakt močno trpeli. Ne poskušam razvrednotiti njihove bolečine. Je pa dejstvo, da je bil marsikdo v enakih ali celo slabših okoliščinah zmožen ostati v Šrila Prabhupadovemu gibanju.
»Kupci« niso zvesti določeni trgovini. Svojo trgovino izberejo na podlagi cen ter ponudbe.
Če se jim zdi, da niso zadovoljivo oskrbljeni, pač odidejo.
Nekateri podajo visokoleteče razloge, na primer: »Smo Krišnovi bhakte in ne bhakte ustanove.« Obstaja veliko podobnih izgovorov (popolnoma mogoče je, da se bodo pojavili tudi v komentarjih…).
Spoštljivo se priklanjam vsakemu, ki je nakupoval v »ISKCON-u« - pa četudi samo en dan.
»Družinski člani« so drugačni.
Če so odgovorni in zanesljivi, čutijo globok občutek pripadnosti ter enakosti s svojo družino. Njihova predanost je neomajna. Je dedek na dializi? Stojijo mu ob strani – pa četudi dan in noč. Si je otrok zlomil nogo? Nemudoma ga odpeljejo v bolnico. Je treba popraviti streho? Kljub temu, da to pomeni veliko dela, jo popravijo, da njihovi družini v sredino dnevne sobe ni treba postavljati vedra.
Vidijo težave, a ne bežijo pred njimi. Sprašujejo se po vzrokih ter učinkih in sklenejo, da imajo etično, dobronamerno (paramarthik) dolžnost do »hiše« tudi, ko je okno razbito ali ko je treba popraviti stopnice.
Vedno so tu. Ostanejo in se ne dojemajo kot ločene od družine; ne morejo si predstavljati, da bi bili ločeni od svoje duhovne družine. Ljubijo in sovražijo v ISKCON-u. Ljubijo tovarištvo, objemajo medsebojno odvisnost, vedo, da bo ISKCON tudi v duhovnem svetu ter prenašajo vse tuzemske nepopolnosti. Še več: trudijo se izboljšati, popraviti. Na manjši ali večji ravni si izberejo delček, kotiček gibanja ter ga poizkušajo izboljšati ter razviti na tak način, da bi Šrila Prabhupadi pričaral nasmeh na obraz.
Ne dojemajo se kot ločene od ISKCON-a, ker so se v njemu »rodili« s sveto dikšo ter se imajo za neločljivo povezan, duhovno odvisen ter zvest delček porekla, zapuščine, »parivare«. Še vedno se lahko borijo, razburjajo, razpravljajo in kritizirajo na milijone različnih stvari – a vedno iz notranjosti z namenom, da bi izboljševali, ne pa uničevali (ali preganjali) gibanje ter ga zapustili.
Take ljudi ljubim. Z njimi si želim živeti ter umreti.
Kaunteya das,
ISKCON so-minister za kongregacijsko oznanjanje, so-predsednik GBC odbora za organizacijski razvoj, predavatelj na GBC Univerzi za vodstveni razvoj, član GBC tima za strateško planiranje in odbora za strateško planiranje za Majapur.
Običajno ostanejo nekaj časa, morda celo prejmejo prvo in drugo posvetitev, na neki točki pa jih ISKCON razočara in odidejo (seveda je razočaranje v veliki meri slika njihovih lastnih pomanjkljivosti, ampak to je že druga zgodba).
Moti jih nedoslednost, nepopolnost, nerazvita struktura, popustljivost do nepravilnega obnašanja, okrutnost nekaterih nadrejenih, nezrelost, pomanjkanje skrbi za sočloveka in tako dalje.
Kakorkoli že, čutijo, da njihove težnje – pa naj bodo duhovne, materialne ali oboje – niso izpolnjene. In zato odidejo. Vrnejo se v materialno življenje ali pa se pridružijo drugim Gaudijskim družbam, nihajo med različnimi duhovnimi skupinami ali pa pristanejo pri neverodostojnemu prevarantu.
Najnesrečnejši sprejmejo črnenje ISKCON-a ter GBC-ja za poglaviten del svoje sadhane. Gorijo zaradi prikritega temnega dela svoje osebnosti ter verjamejo, da bodo s svojimi strupenimi napadi napredovali v čistem vdanem služenju. Zdi se, da svoje grenko omalovaževanje enačijo s Krišna-katha.
Nekateri se ustalijo na udobni neopredeljeni ravni: v ISKCON-u so, ko jim to ustreza, sicer pa ne.
Na kratko: obstaja mnogo oblik kupcev in seveda vse skupaj ni črno-belo – obstajajo odtenki pripadnosti in predanosti. In v nekem smislu so tudi oni vzvišeni: koliko izmed milijonov ljudi se zateče k skupnosti Šrila Prabhupade, pa četudi samo za nekaj dni, mesecev ali let?
Seveda so njihove obtožbe pogosto popolnoma upravičene: nekateri so doživeli krivico ali celo izkoriščevanje. Morda so jih poniževali zaradi njihove rase, spola (ali obojega); morda so v družbi ISKCON-ovih bhakt močno trpeli. Ne poskušam razvrednotiti njihove bolečine. Je pa dejstvo, da je bil marsikdo v enakih ali celo slabših okoliščinah zmožen ostati v Šrila Prabhupadovemu gibanju.
»Kupci« niso zvesti določeni trgovini. Svojo trgovino izberejo na podlagi cen ter ponudbe.
Če se jim zdi, da niso zadovoljivo oskrbljeni, pač odidejo.
Nekateri podajo visokoleteče razloge, na primer: »Smo Krišnovi bhakte in ne bhakte ustanove.« Obstaja veliko podobnih izgovorov (popolnoma mogoče je, da se bodo pojavili tudi v komentarjih…).
Spoštljivo se priklanjam vsakemu, ki je nakupoval v »ISKCON-u« - pa četudi samo en dan.
»Družinski člani« so drugačni.
Če so odgovorni in zanesljivi, čutijo globok občutek pripadnosti ter enakosti s svojo družino. Njihova predanost je neomajna. Je dedek na dializi? Stojijo mu ob strani – pa četudi dan in noč. Si je otrok zlomil nogo? Nemudoma ga odpeljejo v bolnico. Je treba popraviti streho? Kljub temu, da to pomeni veliko dela, jo popravijo, da njihovi družini v sredino dnevne sobe ni treba postavljati vedra.
Vidijo težave, a ne bežijo pred njimi. Sprašujejo se po vzrokih ter učinkih in sklenejo, da imajo etično, dobronamerno (paramarthik) dolžnost do »hiše« tudi, ko je okno razbito ali ko je treba popraviti stopnice.
Vedno so tu. Ostanejo in se ne dojemajo kot ločene od družine; ne morejo si predstavljati, da bi bili ločeni od svoje duhovne družine. Ljubijo in sovražijo v ISKCON-u. Ljubijo tovarištvo, objemajo medsebojno odvisnost, vedo, da bo ISKCON tudi v duhovnem svetu ter prenašajo vse tuzemske nepopolnosti. Še več: trudijo se izboljšati, popraviti. Na manjši ali večji ravni si izberejo delček, kotiček gibanja ter ga poizkušajo izboljšati ter razviti na tak način, da bi Šrila Prabhupadi pričaral nasmeh na obraz.
Ne dojemajo se kot ločene od ISKCON-a, ker so se v njemu »rodili« s sveto dikšo ter se imajo za neločljivo povezan, duhovno odvisen ter zvest delček porekla, zapuščine, »parivare«. Še vedno se lahko borijo, razburjajo, razpravljajo in kritizirajo na milijone različnih stvari – a vedno iz notranjosti z namenom, da bi izboljševali, ne pa uničevali (ali preganjali) gibanje ter ga zapustili.
Take ljudi ljubim. Z njimi si želim živeti ter umreti.
Kaunteya das,
ISKCON so-minister za kongregacijsko oznanjanje, so-predsednik GBC odbora za organizacijski razvoj, predavatelj na GBC Univerzi za vodstveni razvoj, član GBC tima za strateško planiranje in odbora za strateško planiranje za Majapur.
Prevedel bhakta Marcel Malovrh, iskrena hvala
Ribe plavajo v smeri glave. Glave imajo možnost vodenja in angažiranja posameznikov v skupnosti. Zato imajo vloge vodenja. To je gonilo napredka, ne strah pred novimi neukalupljenimi člani.
OdgovoriIzbrišiAngažirajte ambiciozne...
Hvala za komentar. S konretnimi predlogi se lahko obrnete na nas osebno ali preko maila iskcon.slovenija.svs@gmail.com.
IzbrišiPoanta Kaunteyovega članka ni, da v ISKCON-u želimo ukalupljene člane, ravno nasprotno. Želimo samostojne, neodvisno razmišljojče posameznike, ki pa so vseeno hvaležni, spoštljivi in lojalni ter se trudijo prispevati, služiti in izboljševati našo skupnost od znotraj.